Z Mazdo 6 na VN Belgije v Spa

Z Mazdo 6 na VN Belgije v Spa
Eno najbolj slovitih dirkališč na svetu, Spa Franchorchamps, ta vikend gosti dirko formule 1. In tja smo kljub več kot 1000 kilometrov poti imeli prijetno sopotnico.
na Googlu
Ne govorimo o brhki mladenki na zadnjih sedežih, ampak Mazdi 6 z dizelskim motorjem, ki nas je pripeljala na vzhod Belgije v Ardene. Do tja je iz Ljubljane dobrih 1045 kilometrov v eno smer in upoštevamo dejstvo, da so slovenske avtoceste, sploh ozka grla kot je Karavanški tunel, te dni neprevozne, smo najprej potovali čez Jesenice, napolnili rezervoar z gorivom in potem v Avstrijo prišli čez Korensko sedlo.
V Avstrijo smo zapeljali okoli dveh popoldne v sredo in potem do Salzburga čez Katschberg potovali relativno mirno, tu in tam so hitrosti padle pod omejitve zaradi plejade turistov, ki so se ob koncu počitnic vračali domov na sever. Prva in praktično edina težava je preverjanje na meji med Avstrijo in Nemčijo, ker lahko izgubite kar nekaj časa, zato smo v Salzburgu zavili proti letališču in po lokalni cesti prečkali Saalzach v Nemčijo, čeprav tudi tam ni bil promet nič kaj manj gost. Tako kar hitro gre ura, preden ste nazaj na avtocesti za Munchen. V Monakovo smo prišli okoli 18:30 in preden obvoziš bavarsko prestolnico in zaviješ proti Stuttgartu, je ura sedem zvečer in potem smo na polovici poti nekje med Augsburgom in Ulmom napadli še obavtocestni McDonald's. In da, njihove reči so tam cenejše kot v naših tovrstnih restavracijah, čeprav stojijo neposredno ob avtocesti, kjer je vse dražje.

Ko se je sonce začelo spuščati na obzorje, smo pri Karlsruheju zavili na sever in potem še enkrat v levo v pogorje Eifel. Z osmino rezervoarja smo prvič dolivali ravno v Kronenu, nekaj sto metrov z avtoceste tik ob še enem dirkališču, Hockenheimu, kjer je bila dirka F1 julija letos. Čeprav smo naleteli ravno na Shellovo črpalko, je cena za liter dizla še vedno nekaj centov manj kot pri nas.
Prvo pravilo potovanja po Nemčiji je, da nikoli ne tankate na sami avtocesti, saj je razlika v ceni med avtocestno črpalko in tisto v naseljih lahko tudi 25%.

Ključna na taki poti ob udobju seveda, je poraba. 110-kilovatni dizel s šeststopenjskim računalnikom po nemških avtocestah porabi med 6,1 in 6,2 litra, odvisno, ali so omejitve 120 ali 130 ali ... tam nekje. Pa tudi, ko je zaradi zamud in zamudic vsaj proti Stuttgartu treba iti malce hitreje, tam okoli 160, je poraba še vedno 7,5 litra, kar omogoča zelo pametno izračunan menjalnik s peto in šesto prestavo. Tako smo z enim rezervoarjem prevozili 869 kilometrov, če pa se nam ne bi mudilo, bi z malce prilagajanja do Spaja zagotovo prišli z enim samim rezervoarjem, od Jesenic do tja, se razume.

Zadnjih 200 kilometrov se je malce sfecljajo navigaciji, kar pripisujemo napakam v samih kartah, saj smo na istem območju na podobno težavo naleteli tudi pred dvema letoma v Astri. Ko te navigacija pelje 20 kilometrov po avtocesti na sever in potem na prvem izvozu obrne nazaj še za 20 kilometrov nazaj na jug.... Razumi, če moreš.
Sploh pa stalne nemške delovne zapore, arheološka razkopavanja še Hitlerjevih avtocest in gradnja novih, predvsem na meji z Luksemburgom, ki je tudi za Nemčijo pozabljen del sveta, psihično sesujejo tudi še tako optimistično razpoloženo navigacijo.

Vrhunec zgodbe pa je seveda prihod čez mejo v Belgijo, od koder je do cilja še 30 kilometrov, tam so vedno pridni in zelo pedantni Belgijci ravno sredi obnavljanja kar 20-kilometrskega odseka (že od aprila) in ko to razdaljo voziš pol ure z omejitvijo 80 kilometrov, nehote pomisliš na vse tiste navijače, ki bodo ta vikend sem romali iz Nemčije. Z nasmehom na ustih. Nekaj lokalnih znamenitosti in še nekaj več o Mazdi 6 pa čez nekaj dni.