Tretja generacije Toyotinega Ayga prihaja v obliki novega križanca. Je daljši, všečen in večji. Gre mar za avto, ki bo dejansko nadomestil večjega Yarisa? Z zunanje strani vsekakor deluje veliko bolj odraslo, celo privlačno in zanimivo, kar niso vedno elementi, ki pričakujemo pri malčkih. Vseeno ima tudi Aygo X prepoznavno zadnje steklo in pokrov prtljažnika v enem, z višjim nakladalnim robom. Prav tako ima enostavna zadnja stekla z bočnim odpiranjem, kot smo jih vajeni pri prejšnjih modelih. 

Toyota Aygo X ima pet vrat, zadnja kot rečeno steklena. Bočna pa toliko veliko kot dopušča karoserije. Kaj to pravzaprav pomeni? Spredaj je vstop udoben, celo širok in prijeten. Zadaj se je potrebno malo pripraviti na bolj utesnjeno stanje. Štirje odrasli se v Aygu X pač ne bodo vozili. Za otroške sedeže je prostora dovolj, še najmanj pri nogah, če so spredaj visokorasli sopotniki. Spredaj so sedeži očitno minimalni, a udobni tudi na srednje dolgih progah. Armaturna plošča je prijazna, tako rekoč  japonska iz njihovih najboljših časov s širokim merilnikom hitrosti in malce neinformativnim merilnikom vrtljajev agregata. Zaslon v spodnjem delu ponuja vse preostale informacije v sodelovanju s tistim na dotik na sredinskem delu armaturne plošče. Zaradi prostora so žrtvovali kakšen zračnik, Ayga X pač nismo preskušali v hudi vročini, zato nam ni nič manjkalo. Volanski obroč je povsem Toyotin izdelek, z natančnimi in prijetnimi stikali, podobno je s prestavno ročico.

Ayga X poganja trivaljnik z litrom delovne prostornine, ki razvije 53 kW največje moči pri precej bučnih in obotavljajočih 6000 vrtljajih v minuti. Ste zaznali malce sarkastičen pristop? Uganili ste. Toyotini inženirji znajo takšen trivaljnik nastaviti bistveno bolje kot pri Aygo X. Je sicer miren in tih dokler je blizu prostega tega. Tako v nižjih vrtljajih zaslišite tudi vsak zagon električnega ventilatorja. Pri vožnji po avtocesti je razgrajač in še priganjati ga je potrebno dobesedno do konca. Vseeno bo pri večinoma zadržanem vozniku, vožnji v mestu in v primestnem okolju bo njegova poraba zgledno nizka, tudi pod 5 litrov neosvinčenega bencina na sto prevoženih kilometrov. Celo pri priganjanju na avtocesti se ne bo zares grdo povečala. Navor je nekoliko visoko postavljen, pri malce manj veščem speljevanju jo mehka sklopka lahko zagode. Ob polnem plinu začutite valovito spreminjanje navora in moči. Pospeševanja do hitrostnih omejitev izven mesta so precej dolga.

Ob večjem prtljažniku, spodobni, če ne celo dobri končni izdelavi, prijetnem notranjem ambientu in zanimivih tržnih prijemih v obliki različnih začimb, se Aygo X pohvali tudi z zelo zanesljivo lego na cesti. In to navkljub sorazmerno ozkim pnevmatikam na ogromnih platiščih in hitrem volanskem mehanizmu. Celo zavore so boljše kot bi pričakovali pri samo mestnem avtomobilu. Kje je težava? Toyotin Aygo X prihaja obogaten z vrsto dobrimi in zanimivimi lastnostmi, a je na koncu minimalno cenejši od Yarisa. Razliko pa je mogoče v vsakodnevni vožnji dobro občutiti. V obliki vibracij, zvoka, nastavitev volana, nekaterih poenostavljenih delih ambienta notranjosti. Prtljažnik je resda večji, tudi uporabnega prostora ni tako zelo malo. Vendar tehtajoč vrednost glede na ceno je Toyotin Yaris zares trd konkurent. Toliko bolj je to jasno pri dražjih različicah, ki brez težav preidejo mejo dvajsetih tisočakov. Težko nam gre z jezika, ampak pri Aygu X je manj zagotovo bolj konkurenčno.