Ob omembi Jeepovega modela z imenom Avenger ponavadi pomislimo na popolnoma električno različico, saj so v času, ko so model napovedovali v medijih, dejansko nameravali izdelovati izključno električni avtomobil. A zapleti s polnilnicami na nekaterih ključnih trgih so spremenili pravila igre in kmalu se je v katalogu pojavila popolnoma bencinska različica tega modela. Še več. Izključno s šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Najmanjši Jeep je bil zasnovan za evropski trg in se kljub družinskemu poreklu najbolje znajde na urejenih cestah. Nekateri menijo, da gre za predvsem mestni avto. Ampak recimo mu raje podeželski. Konec koncev je toliko dvignjen od tal, da se ne ustraši malce bolj razgibanega makadama. Kljub vsemu pa ima pogon le na sprednjem kolesnem paru, zato se na kakšne hude terenske pustolovščine z njim ne kaže spuščati. 

Oblikovali so ga v Italiji, kar je po spletu okoliščin povezano z dejstvom, da je znamka Jeep že lep čas v isti družini kot Fiat. In tega izdelujejo na Poljskem, v mestu Tychy, natanko tam, kjer so nekdaj izdelovali legendarne poljske fiate. A Avengerju pripisati vzdevek poljski fiat bi bilo kljub daljni povezanosti z bolho vseeno malce pretirano. Resda je tako po obliki kot po sposobnostih nekoliko mehkejši od običajnih Jeepov, a na nosu vseeno ponosno nosi zaščitni znak znamke, masko s sedmimi režami. Velja za funkcionalen avto, ki je kar 20 centimetrov dvignjen od tal, kar je največ v svojem razredu. Poleg tega je karoserija zaščitena z oblogami, ki dodatno ščitijo avto pred praskami, hkrati pa zmanjšujejo škodo pri manjših bližnjih srečanjih, ki se pogosto zgodijo v mestu.

Funkcionalnost Avengerja je očitna tudi znotraj. Notranjost je namreč prostorna, z več kot 30 litri prostornine v predalih, med katerimi so nekateri precej nenavadni, vendar zelo praktični. Med najbolj uporabne lahko štejemo predal, ki je hkrati polica, vgrajena vzdolž armaturne plošče. Imenitna rešitev za odlaganje vsega mogočega. V Avengerju se spredaj sedi udobno, pogrešali smo le malce več bočne opore sedežev. Tudi zadaj je prostora dovolj, a čudežev pri tej velikosti avtomobila ni pričakovati. Prtljažnik je s prostornino 380 oziroma 1275 litrov, ko podremo zadnjo klop, povsem dovolj velik za ta razred. Za preizkus smo ga brez podrte klopi naložili z ogromnim številom tiskovin – 6000 izvodov revije o pici.

Nekoliko problematičen, a še vedno znosen, je hrup piša vetra (hrup s ceste je sicer dovolj zadušen). Pri višjih hitrostih na avtocesti lahko zato v Avengerju pozabimo na kakovostno poslušanje glasbe, ne glede na ozvočenje znamke JBL. Zaslon v vlogi »števcev« v armaturni plošči je velik 10,25 palca in omogoča izbiro različnih načinov prikaza, pri čemer smo pogrešali predvsem možnost klasičnih analognih merilnikov, ki so za izkušene voznike nekako najbolj prikladni, saj jih spremljamo intuitivno. Ampak to niti ne moti preveč, vse pomembne informacije so med vožnjo na voljo vsak hip.

Enake velikosti je tudi osrednji zaslon z izbirniki za vse mogoče nastavitve. Sistem je zgledno povezljiv s pametnimi telefoni. In ozvočenje je bilo v našem testnem vozilu izjemno dobro, sistem pa je mogoče dobro krmiliti na volanskih tipkah. Prikladna je tudi obilica fizičnih gumbov, ki omogočajo upravljanje vseh bistvenih sistemov, vključno s klimatsko napravo. Nepraktično igračkanje z zaslonom nam je tako prihranjeno, razen za nekatere stvari. Šele zadnji dan testa smo tako po naključju ugotovili, da ima Avenger tudi ogrevane sedeže. Vključiti jih je namreč mogoče le prek zaslona, kar je silno nepraktično. V povezavi z zaslonom velja pohvaliti odlično kamero, ki se izkaže pri parkiranju in v nekaterih drugih situacijah.

Avto je opremljen s številnimi varnostnimi sistemi, kot so ohranjanje voznega pasu, samodejno zaviranje v sili, opozorilo na vozila v mrtvem kotu in branje prometnih znakov. Poleg tega ponuja več različnih načinov vožnje, med drugim običajnega, športnega in za spolzke podlage, kot so sneg, blato in pesek … Denimo pri športnem načinu je stopalka za plin bistveno bolj odzivna in pričara iluzijo nekoliko večje moči motorja. 

Trije cilindri (eden več kot pri bolhi in eden manj kot pri fičotu) skupne prostornine 1,2 litra skupaj s turbinskim polnilnikom poskrbijo za 74 kilovatov moči. Wartburgovski zvok je postal v zadnjem času pri manjših avtomobilih pač standard in smo se ga že privadili. Še več, v Avengerju je ravno prav pridušen, da ni moteč, ob odločnejšem pritisku na plin pa poskrbi za nekaj zanimivega rohnenja. Motor je precej prožen in dobro uglašen z menjalnikom, da je vožnja prijetna in neutrujajoča. Po WLTP Avenger porabi 5,6 litra na 100 kilometrov, na našem testu je v mešanem ciklu porabil dobrih 7 litrov na 100 kilometrov. Malce se pomudimo še pri podvozju. Uglašeno je precej na trdo, zato na grbinah malce trpi udobje, sploh v kombinaciji z 18-palčnimi platišči (pnevmatike 215/55 R18). Presenetilo je zelo opazno odnašanje zadka na mokri cesti, ki je poskrbelo za kar nekaj nelagodja, celo pri normalni hitrosti vožnje skozi krožišče. A to lahko morda pripišemo le neposrečeni izbiri zimskih pnevmatik (nameščene so bile znamke Kumho).  

Avenger je sicer dovolj okreten in povsem primeren tudi za mestno uporabo. A njegov teren je drugje. Na podeželskih cestah se počuti kot doma. In pozna se, da so to imeli v mislih njegovi snovalci. Nenazadnje gre za Jeepa.